Viličarji, namenjeni za uporabo pri višinskih delih, imajo glavno roko praviloma teleskopskega tipa. To pomeni, da je roka narejena iz postopoma manjših cevi, ki so zložene ena v drugo. Hidravlični valji nadzirajo iztegovanje roke, njeno smer in nagib ter morebitne zglobe, pritrjene na njo. Zaradi precej visoke višine, ki jo lahko doseže tak teleskopski viličar, je nujno, da je celotni stroj dovolj trdno na tleh. To se doseže na dva načina.

Prvi je že samoumeven: teleskopski viličar je relativno velik narejen iz masivnega jekla, zato je zelo težak, in ravno ta teža mu daje stabilnost, potrebno za varno operiranje z iztegnjeno roko v višje višine. Za dodatno stabilnost pa skrbijo razširljive hidravlične noge, ki se lahko iztegnejo, tako da celotni viličar sloni le na njih. Večja širina nog pripomore h še večji stabilnosti. Ker se da vsako nogo nadzirati posebej, se lahko z njimi tudi povsem enostavno uravna teleskopski viličar na neravnem terenu. Najbolj do izraza pride ta funkcija ravno na gradbiščih, kjer mora viličar včasih priti do strehe iz najbolj neugodnega kotička terena.

Srce vsakega teleskopskega viličarja je močan motor, povezan s hidravlično črpalko z ogromno kapaciteto. Črpalka skrbi za pritisk hidravličnega olja, ki premika valje in s tem tudi teleskopsko roko. Zaradi enostavnosti in lažjega nadzora je tudi pogon viličarja na hidravlične motorje, tako da viličar ne potrebuje mehanskega prenosa navora iz motorja na kolesa. Tako ali tako se viličar na terenu premika relativno počasi in premaguje le male razdalje.

Vzdrževanje teleskopskih viličarjev mora biti redno in brezkompromisno. Pri manjših izvedbah viličarjev morebiten izpust hidravličnega olja ne pomeni veliko, toda nenaden spust velike teleskopske roke zaradi počene hidravlične cevi lahko mimogrede povzroči hudo nesrečo, kjer so možne tudi smrtne žrtve. Delo na višini je enostavno nevarno.